V okviru vzgojno izobraževalnih in podnebnih ciljev, ki jih poskušamo v OŠ Ivanjkovci prenesti na naše učence, smo  tokrat s 17 učenci 9. razreda sodelovali v akciji  Obnova pogorelega Krasa. Učence je spremljala razredničarka Marjetka  Yacoub in Nada Pignar.

Poleti smo lahko spremljali nemoč gasilcev in drugih organizacij , ki so se v zelo zahtevnih, nedostopnih predelih severne Primorske gasili požar, ki je za sabo pustil izjemno opustošenje že sicer ne prijazne pokrajini do dreves in drugih živih bitij. Takrat se nam še sanjalo ni, da bom 25. novembra vihteli krampe in drugo primerno orodje in poskušali pomagati opustošeni pokrajini. Naša odločitev in akcija znotraj OŠ Ivanjkovci je stekla izjemno hitro, slab teden dni smo imeli, da smo idejo najprej prenesli na razrednike tretjega triletja, kasneje med učence, ki so bili zelo hitro motivirani in starše, ki so podprli našo odločitev. Župan Občine Ormož Danijel Vrbnjak je prav tako podprl našo odločitev in poskrbel da smo dobili sofinanciran avtobusni prevoz.

Šolski dan se je tokrat začel ob 5.30, vsi  z delovnim orodjem, dodatnimi oblačili, malico in krenili na pot v smeri za Novo Gorico. Naše zbirališče je bilo Pomnik miru na Cerju. Brez veliko govorjenja organizatorjev so nas usmerili  strokovnjaki Zavode za gozdove Slovenije, nam demonstrirali sajenje pripravljenih sadik, za kater so poskrbela številna podjetja v Sloveniji. Sadili smo lahko sadike črnega puhastega  hrasta ali črniko. Z učenci smo izbrali črniko, ki se nam je zdela nekoliko manj krhka in da je s samim sajenjem ne bi poškodovali. Že prvi poskusi kopanja ustrezne jame je pokazal vso značilnost kamnite pokrajine, kamen, mali kamen, veliki, skala, pa spet kamen in izjemno malo prsti. Za nas Prleke je to bilo skoraj nemogoče, da tu kaj raste oz. bo raslo, ker je prsti v naših domačih krajih  na pretek in niso pomembne manjše zaplate prsti, celo večje so zapuščene.

Tri urno sajenje je od nas zahtevalo veliko potrpežljivosti, primernega pristopa, vztrajnosti in sodelovanja. Že uvodoma smo se dogovorili, da bomo seštevali posajene platoje sadik (en plato je imel 20 sadik), da bomo ob koncu sami zase ocenili našo saditev. Zadnji smo zapuščali sajenje in ugotovil, da smo posadili okrog 370  dreves črnike. 

Ob koncu sajenja, smo si lahko brezplačno ogledali notranjost izjemnega Pomnika miru med Krasom in Vipavsko dolino, ki je kamniti velikan  v katerem lahko obnovimo slovensko zgodovino, ki se jo učenci 9. razreda učijo ravno v tem razredu in zelo slikovito  razkriva prelomnice  na poti do samostojne Slovenije. Ob koncu dneva smo uživali v sproščenem druženju na avtobusu in ugotavljali, da samo veliko naredili, vendar je samo pogorišče tako obsežno, da se nam je zdelo kot kapljica v morje. Še se bomo vrnili, prva priložnost je že 10. december, ko bo potekal ponovna akcija. Enkrat kasneje  morda za 10 let smo gojili misli, bomo pogledali ali »naša« drevesa rastejo, zelo si to želimo. Saj smo ugotovili, da  smo bolj kot kadarkoli spoznali, da če posadimo drevo lahko naredimo največ zase, Kras, Slovenijo, Zemljo…. .